...Kačica je rekla dečku: «Ti, deček, vprašali te bodo, kaj hočeš, da ti dam? In ti nikar ne vzemi drugega kot tisto torbico, ki visi za devetimi vrati, kajti zelo jo boš potreboval, drugače se ne boš več vrnil. In ti, ko bova prišla noter v moje stanovanje in bova šla skozi dvanajst vrat, da bova prišla v dvanajsto sobo, me nesi k mizi, da poljubim svoje starše, nato me nesi k postelji, da poljubim svojo sestro, in nato ti bodo dali jesti in jej in pojdi spat. Drugi dan te bodo vprašali za plačilo in ti prosi to, za kar sem ti rekla« ...

... Prišla sta v dvanajsto sobo in pastir je nesel kačico k mizi k staršem in potlej k sestri. In tako se je zgodilo, kot je kača rekla: da so mu rekli, naj je in gre spat. In dali so mu posteljo iz same volne, da se je globoko vdrl, ko je padel vanjo. Drugi dan so ga vprašali, kaj mu dajo za to, ker jim je prinesel njihovo dete. On jim odgovori, da hoče tisto torbico, ki visi za devetimi vrati. Oni pa so mu odgovorili: «Bedak, le kaj boš s tisto torbico? Mi ti damo toliko denarja, kolikor ga boš mogel nesti«. Toda on ni hotel drugega, kot tisto torbico in še košček kruha...

... Nato pa je  d o b r o  ž i v e l , saj je imel dosti denarja, ki mu ga je dajala  č u d o d e l n a   torbica.

 

iz pravljice Čudodelna torbica, K.Brenkova: Slovenske ljudske pripovedi, MK1970